Rezija

Rezija

#

Rezija je alpska dolina v severovzhodni Italiji.

Skoraj z vseh strani jo zapirajo gore: na severu in vzhodu Kaninsko pogorje, na jugu greben Muzcev. Edini prehod po dolini je proti zahodu v dolino reke Bele (Fella) oz. Železno dolino (Canal del Fero). Druga povezava iz doline pelje po ozki in zaviti cesti čez planino Krnica (Sella Carnizza) proti Učji (Uccea).

Njeno področje predstavlja tudi istoimensko občino v Videmski pokrajini. Rezija meji na vzhodu na slovenski občini Kobarid in Bovec. Od Trsta je oddaljena okrog 90 km, od Vidma (Udine) pa okrog 35 km. Po podatkih iz leta 2004 ima Rezija 1244 prebivalcev. Dolina obsega površino 119 km².

Rezijani predstavljajo vzhodno-alpske slovanske prebivalce Rezijanske doline, ki so zaradi geografske lege in orografske odrezanosti doline od preostale Slovenije razvili značilno rezijansko govorico in kulturo. Ker je rodovitne zemlje, primerne za obdelavo, v dolini bolj malo, so Rezijani od nekdaj iskali kruh na tujem, skoraj po vsej Evropi, predvsem kot potujoči trgovci in krošnjarji, kasneje tudi kot trgovci s sadjem in zelenjavo. Rezijani so bili poznani tudi kot brusači, v delavnici, ki so jo vozili kar na kolesu, so brusili nože in škarje ter popravljali lonce in dežnike. Tudi ženske, ko so običajno doma skrbele za živino in v košarah na hrbtu nosile seno z visokih senožeti, so se pogosto oprtale s suho robo (izdelano doma v dolgih zimah) in jo nosile naprodaj daleč naokoli.

Rezijanščina, ki se v dialektu razlikuje od vasi do vasi, je staro slovensko slovensko narečje, ki ga lahko, če se potrudi, razume vsak Slovenec. Rezijani pravijo o sebi, da romunijo po rozejanski. Prvi zapis v rezijanščini je Očenaš iz 18. stoletja, ki je na ogled v cerkvi v Bili (San Giorgio). Rezijanščina je konec 20. stoletja dobila tudi svoj prvi pravopis.

Rezijanske ceremonije, pesmi, glasba, plesi in pravljice so samonikle in so v 20. stoletju našle mnoge predelave. Značilne so tudi rezijanske pustne maske. Naselja v dolini so Ravanca (Prato), Bilä (San Giorgio), Osojane (Oseacco), Njiva (Gniva), Liščaca (Lischiazze), Solbica (Stolvizza), v zatrepu doline pa Korito (Coritis), vendar prebivalci v njem niso nastanjeni skozi vse leto.

Vir: Wikipedia

Carnival in Resia

Resia Geo&Geo 30 12 2016

In val Resia con il Museo dell’Arrotino e il Sentiero di Matteo – SentieriNatura 2017 – 10